Vse se je začelo takrat, ko je moj foter prinesel domov GoalZero naprave. Začeli smo hoditi v hribe (spet), da bi jih on poslikal in testiral. Ampak to je bil šele začetek. Nekega dne si je ubil v glavo, da bomo šli na tedenski bikepaking (bikepacking = spimo v šotoru, ki ga vozimo s sabo, in ni prehranjevanja po restavracijah 😮 ). Prepričan sem bil, da bomo kolesarili po cestah. Potem pa je pojasnil, da štartamo na planini Šija, sledi spust na Medvodje, pa nazaj gor na Jezersko, preko Pavličevega sedla v Savinjsko dolino, vmes še malo na Golte in Smrekovec, čez prelaz Černivec do Zbiljskega jezera in domov.  Tu pa je vrag šalo odnesel. Ker je samo on imel prtljažnik na kolesu in torbe sem bil prepričan, da bo vso prtljago vozil on ampak ne, začeli so se treningi, kupovanje prtljažnikov in ostale opreme …

Začelo se je pakiranje. Odločil sem se, da bom vzel par cot in kolesarsko opremo. Tastara sta prekrila celo posteljo – predvsem foter z “napravcami”. Najrajši bi se zjokal, toliko so bile težke torbe (beri 30kg). Še vedno si pa nisem čisto dobro predstavljal, kam gremo. Razmišljal sem namreč samo o tem, ali bomo pravočasno prišli na Zbiljsko jezero na SUP polo tekmo.

Že prvi dan pa mi je postalo jasno, kaj pomeni 3okg na kolesu. Težko sem lovil ravnotežje, pa še po makedamu v hrib je blo treba gonit. Vedeli smo, da ceste na Jezersko iz Tržiške strani ni, da bo pa planiska pot pa res nismo pričakovali. Pot je bila praktično neprevozna, in foter mi je moral pomagati pri porivanju kolesa.

Proti večeru sem se ustavil zraven lovske koče in našel lep prostor, kjer smo postavili šotor. Ne boste verjeli – bilo je točno tako, kot si je foter zamislu. Brez vodovoda, brez elekrike, brez rezstavracije. Je bil pa vseeno to najlepši hotel do sedaj z milijon zvezdami na 1300 m. nm.

Naslednji dan smo si na poti privoščili kosilo pri turistični kmetiji. Šli smo na ribe prišli pa na kraljevsko pojedino. Končno smo prispeli v kamp na Jezerskem, kjer so nas pričakovali že 3 dni. No, ampak nismo prenočili kar nekje. Lastnik kampa je namreč  ŽUPAN!!!!! Bil je zelo prijazen a potrt zaradi propadanja Jezerskega.

Zvečer je na našo veliko srečo foter ugotovil, da se moramo znebiti kar nekaj robe. Meni se je pa tudi pošteno povedano strgalo, ko sem ugotovil, da sem poleg ostalih maminih stvari vozil tudi FEN, ne eno ampak DVE KRTAČI ZA LASE in PLESNE ČEVLJE!!!!! Z mami sva mela pravo “besedno borbo”. Na koncu pa je le prevladal razum in mami se je odpovedala polovici stvari, da sem končno imel obe torbi zase 🙂 .

Naslednji dan je bil pravi užitek, ko sem končno lahko zašibal brez dodatne teže. Začelo se je z vzponom do mejnega prehoda Jezersko. Na Avstrijski strani smo si šli pogledat izvir železne vode. Jaz sem sicer mislil voda k voda. Ampak, ko sem jo probal, je smrdela po železu. Okus pa kot da bi pil Donat. NORO! Napolnili smo tudi vse možne bidone in plastenke. Moj foter jo je sicer hotel sterilizirat (spet ena od njegovi napravic) ampak sva ga z mami uspela prepričati, da to tokrat res ni potrebno.

Ko smo prispeli k vznožju Pavličevega sedla se je pot razvlekla kot špaget. Najhuje pa je bilo, da ni bilo nobenih dreves, ki bi metali senco.

Prot večeru je mami opazla razcep, ki je vodi proti trem kmetijam. Pršli smo do kmetije Perk in si prvoščilil zeliščni čaj. Med tem, ko sva ga z mami srkala, se je foter zmenil za sanjsko leseno hiško kjer smo prenočili (seveda spet brez elektrike in vodovoda). Jutro smo začeli z obilnim zajtrkom domačih dobrot in pot nadaljevali po razgledni cesti pod Olševo do vasi Varpolje, kamp Menina. Tam pa nismo mogli zdržati dolgo časa, ker je bilo prehrupno. Naslednji dan smo se odpravili proti Smrekovcu, kjer smo tudi prenočili. Po kratki noči smo se v mraku in z lučkami odpravili na vrh pričakat sončni vzhod.

Po zajtrku smo šli v kamp Natura Avantura. Od tu pa se je meni že zelo mudilo na Zbilje. Dogovorjen sem imel prevoz, ki pa je žal zadnji trenutek odpadel, tako da sem neplanirano odkolesaril še preko prelaza Černivec. Bilo je zelo naporno a nam je uspelo. Na Zbilje smo prišli ravno ob pravem času.

Nauk za drugič: 3 krat premisli kaj vse rabiš, predno zapakiraš 🙂